bosna forever wrote:U knjizi "Tito: And the Rise and Fall of Yugoslavia" piscac Richard West ima interesantan podatak vezan za Cetvrtu ofanzivu ili ti Bitku na Neretvi. Naime kada je Glavni stab na celu sa Titom skontao da je u potpunom okruzenju, Tito je poslao delegaciju na pregovore se Njemcima sa prijedlogom prestanka svih neprijateljstava na prostoru Jugoslavije, vjerovatno time zeleci da postedi okruzene jedinice gubitaka koji su bili neminovni. Nijemci su odbili bilo kakve pregovore sa partizanima i navodno je i sam Hitler rekao da sa banditima nema nikakvih pregovora. Nakon toga je bilo sto je bilo a po pisanju Richard-a Westa taj podatak pokusaja pregovora sa Nijemcima je presucen i nikad spomenut u udjbenicima istorije posljeratne Jugoslavije.
Ja se javim svako petnaest dana. O tome su poslije Titove smrti pisali i sudionici pregovora, Koca Popovic i Vladimir Velebit.
U jednom od posljednjih intervjua (slovenskoj Mladini) prije smrti (prije godinu - dvije), V. Velebit o tim pregovorima govori
http://www.mladina.si/tednik/200211/clanek/iivelebi/
V času ofenzive na Neretvi ste na pogovore z Nemci odšli: Koča Popović, Milovan Djilas in vi. Zakaj tako velika ekipa iz samega Titovega štaba?
Dobro vprašanje. Izmenjava ujetnikov je postala rutina, tu pa je hotel Tito doseči nekaj več - ustaviti nemško ofenzivo. To je bila iluzija, toda zajela ga je panika, kaj se bo zgodilo s 4000 bolniki in ranjenci. Partizani se vedno prebijejo, ponoči je lahko izvršiti preboj povsod. Zato je poleg mene, ki sem bil že izkušen pogajalec, poslal še člana politbiroja Djilasa in svojega najboljšega komandanta Popovića. Z našo ekipo je hotel doseči nekaj posebnega.
Toda zakaj ste odšli v Zagreb na pogajanja pod lažnim imenom?
Popović je šel pod pravim imenom, jaz sem si izmislil priimek Petrović, zaradi staršev, ki so živeli v Zagrebu. Moje starše so kasneje zaprli, takrat ko me je razkril Radio London, ki je objavil, da je prišel v London osebni Titov odposlanec Vladimir Velebit. Ustaši so nato takoj zaprli mojega očeta, mamo in babico.
Kako je bilo videti partizanske legende, ki se peljejo z avtom proti večkratnemu obroču Hitlerjeve vojske?
V Prozoru smo naleteli na prve nemške vojake, ki so nam rekli, če smo se prišli predat. "Ne, mi smo prišli kot parlamentarci in se hočemo pogovarjati z vašim komandantom." Sprejeli so nas in nas odpeljali v Gornji Vakuf do generala Dippolda, pri katerem smo sedeli za mizo kot na konferenci. Rekel nam je, da ima nalogo voditi naprej ofenzivo, lahko pa nas da odpeljati na sarajevsko komando. Koča se je tu premislil in se vrnil v svojo enoto...
Poslušajte, herojska epopeja NOB, vse okoli partizanov smrtni sovražniki, vi pa kot trije avanturisti: o čem ste se pogovarjali v avtu?
V vojni ste pripravljeni na vse. Bili smo prepričani, da nas bodo postrelili. Vojna je vojna. Koča se je vrnil z raportom Titu, jaz pa sem napisal memorandum z našimi zahtevami. Ker tudi v Sarajevu niso vedeli, kaj bi z nama, so naju odpeljali z avionom v Zagreb. Tam me je poklical general von Horstenau, samo mene, to je zanimivo, vedel je za moje ime. Kako? Nisem imel ščetke za zobe, pa sem poprosil nemškega oficirja, če me pelje v drogerijo. Ta je stala zraven moje nekdanje advokatske pisarne. Ko plačujem na kasi, me prodajalka prepozna. "Gospod doktor, pa vi ste tu, a jaz sem slišala, da ste v partizanih." Oficir se je seveda pozanimal in izvedel, da sem jaz Vladimir Velebit in potem poklical v dunajski arhiv, kjer so našli imena mojega očeta, deda in prededa, vse avstro-ogrske oficirje.
Počakajte, pa vi ste živeli tudi v partizanih kot pravi buržuj, ki še v hosti ne more brez zobne ščetke?
Ha-ha-ha-ha. Že ko sem šel v partizane, sem vzel s seboj ščetko. V Foči smo bili nameščeni v nekem hotelu, ki pa je imel samo eno kopalnico. Naenkrat sem odkril, da neka ženska umiva svoje zobe z mojo ščetko. Ha-ha, se mi je zagabilo, pa sem zato rabil novo. Ostala sva pri Von Horstenau, ki je hotel ugotoviti, če resno mislimo s predlogom obojestranske prekinitve sovražnosti med partizani in Nemci. Zato sva se z Djilasom vrnila k Titu po njegov odgovor. Rekel je, da bo ukazal prekinitev napadov na progo Zagreb-Beograd in s tem sem se znova vrnil v Zagreb. Zdaj mi je von Horstenau omogočil, da sem odpotoval v Slavonijo. Tam sem našel svojega starega partijskega prijatelja Stilinovića, ki je s svojimi enotami zares poslušal povelje in ustavil napade na nemške vlakovne kompozicije. Ko sem vrnil nazaj v Zagreb, sem zahteval, da nam dajo Hertho Haas, Titovo ženo, ki sem jo potem odpeljal v partizane. Pred tem je bila zgodba: Hertho so pripeljali na nemško komando in ko me je tam srečala, se je obrnila stran, kot da me ne pozna. Sem ji rekel: "Hertha pomiri se, jaz nisem izdajalec, sem tu kot pogajalec in te peljem v svobodo." Ha-ha. Potem je res prišla k Titu.
