da pamtis wrote:edu wrote:jebes ga..ne znam sta bih vam rekao..pokusavam racionalno razmisljati....
evo edu i od mene bez komentara slo/bih
Ovako: Kao
prvo ispod je podpisan ''Erjavec'' što je pravo slovensko prezime. Možda je baš on taj koji je toliko (ne)sposoban u gramatici svog jezika.
Drugo: slučajno znam da u Sloveniji postoji osim naših radnika i ogroman broj intelektualaca. Ko je nekada bio u Ljubljani zna o čemu govorim. Npr. samo 1994 godine je na slovensku univerzu bilo upisanih oko 150 studenata sa bosanskim pasošom. Taj broj je danas puno veći, a da uopšte ne računamo mnogobrojne mlade ljude koji su skriveni u masi. Svaki drugi ''Slovenac'' je barem pola Bosanac, samo treba vremena da to spomene.
Vise informacija o tome na web stranici BH studenata (
http://www.bh4.eu.tf/).
Treće: Država Slovenija je sa svojim odnosom do BH građana u Sloveniji (bili to izbjeglice ili radnici) jasno pokazivala negativan odnos. Kao primjer dodajem dio diplomskog rada skoro objavljenog u Sloveniji:
'' Država Slovenija je osebam z začasnim zatočiščem zagotavljala naslednje pravice:
• oskrbo in nastanitev v zbirnih centrih,
• nujno zdravstveno varstvo,
• pravico do šolanja,
• delo pod pogoji iz tega zakona, *
• prejem človekoljubne pomoči v skladu z možnostmi, *
• pomoč pri uveljavljanju pravic po tem zakonu. *
Begunci so se ob prihodu v Slovenijo znašli v novem okolju. Pred tem je večina bila izpostavljena izjemno stresnim dogodkom: neposredna življenjska ogroženost, prisotnost ob grozovitim dogodkom, izguba doma, družinskih članov, prijateljev, šole, varnosti, ločitev od družinskih članov… Prilagoditvene težave so bile ob tako kronično stresni situaciji nekaj pričakovanega.
Kljub vsem naštetim težavam, je takrat pristojno ministrstvo dalo navodila Centrom za socialno delo, naj se z begunci ne ukvarjajo. Namesto tega sta Rdeči križ in potem Urad za priseljevanje in begunce preko javnih del zaposlovala ''strokovnjake'', ki naj bi skrbeli za psihosocialno pomoč beguncem. Iz svojih osebnih in izkušenj številnih drugih beguncev lahko povem, da takšna pomoč ni bila zagotovljena. V večini begunskih centrov so bili zaposleni takšni ljudje, ki so s svojim ravnanjem jasno kazali negativen odnos do beguncev. Njihova vloga ni bila pomoč, ampak kontrola in nadzor beguncev, kar so povečini tudi delali. S svojim načinom dela so uveljavljali pravila, ki so bila primerna za zapor, oziroma kaznjence, ne pa za ljudi, ki so ostali brez vsega, ki so zbežali, da bi si zgolj rešili življenje.
Begunci so imeli pravico le do nujnega zdravstvenega varstva. To je v praksi pomenilo, da je nekajkrat tedensko v begunski center prihajal splošni zdravnik. Tiste, ki so imeli večje zdravstvene težave in so rabili zdravljenje v bolnici ali operacijski poseg, so pošiljali svoje prošnje na Urad za priseljevanje in begunce, na katerem je posebna komisija odločala o nadaljnjem poteku zdravljenja.
Republika Slovenija je jeseni leta 1992 začela z izobraževanjem beguncev. Sprva se je začelo z ti. ''bosansko šolo'', pri kateri je pouk potekal v begunskih centrih v bosanskem jeziku in z učitelji begunci. V šolskem letu 1995/96 je potekalo sistematsko vključevanje otrok v slovenske osnovne šole. Srednješolci so v začetku imeli status hospitanta, ki so potem po končani šoli, če so imeli izpolnjene pogoje, lahko nadaljevali šolanje na eni izmed univerz.
Ministrstvo za šolstvo in šport je omogočilo šolanje beguncev v Sloveniji, ampak je treba vedeti, da brez izdatne finančne pomoči donatorjev kot so SOROS, UNHCR in tuje nevladne organizacije, ki so neposredno pomagale beguncem, njihovo šolanje ne bi bilo mogoče. Slovenska filantropija je bila najbolj dejavna domača organizacija ne samo pri iskanju tujih donatorjev, ampak tudi pri organizaciji šolanja in nudenju psihosocialne pomoči, tako šolajočim se kot tudi ostalim beguncem.
Begunci so šele aprila leta 1997 pridobili (delno) pravico do dela pod pogoji, določenimi v Zakonu o začasnem zatočišču, kar pomeni, da so lahko opravljali začasna in občasna dela in to največ 60 dni v letu ali največ 8 ur na teden.
Prej naštete pravice so pomembno vplivale na oblikovanje mnenj beguncev o odnosu do države Slovenije. Iz intervjujev je razvidno, da begunci bolj poudarjajo pomoč posameznikov in nevladnih organizacij kot samih državnih institucij.
Pri vsem tem se zdi, kot da Slovenija ni imela jasnega načrta, kako in kaj narediti z begunci. Vsa leta je bila vodena politika zavlačevanja reševanja begunske problematike. Do dokončne ureditve statusa bosanskih beguncev je preteklo 10 let. ''.
I još nešto, Buhtelj i slični. Što se tiče viceva o Bosancima u Sloveniji, kao što je to Đuro nešto slično rek'o: ''Slovenci i Bosanci su vrlo slični. I jedni i drugi se vole smijati na račun Bosanaca''. Mislim da ta njegova izjava puno pokaže.
Stvar svakoga pojedinca je koliko je sam sposoban da izdrži pritiske okoline u kojoj živi, a jadni radnici bez obzira koliko godina živjeli u toj Sloveniji i bez obzira koliko se trudili nikada neće biti prihvaćeni ne od države Slovenije ne od većine domorodaca. Južnjaci!! A na drugoj strani ako si uspješan odmah te prihvaćaju za svoga. Npr. Đuro. E toliko o tome od mene. Moglo bi se tu još puno toga napisat... Pozdrav!
Opet oni po zmajcekima. Sta velite, ... 
... zmajceki pljackaju Bosnu. 
